Zopet sem med pospravljanjem založila vsa pisala, ki jih nujno potrebujem za delo. Niti ne vem, kako mi to vedno znova uspe, še manj, pa da vedno potem to postavim na drugo mesto, ki je popolnoma nelogično. 

Obupala sem nad iskanjem in se spomnila, da sem morda dala v nekem trenutku kakšnega v torbico. Ko sem pregledala torbico, sem res našla eno pisalo, ki me je tam čakalo do danes. Bilo je celo eno ljubših. Odšla sem naprej, da uredim, kar imam za uredit in medtem zagledala v eni košari še ostala pisala, ki sem jih iskala kar nekaj časa. Pustila sem jih tam, ker se mi je že mudilo, da naredim vse kar moram za službo. Res se mi je čas iztekal, da naredim stvari, za katere imam rok oddaje danes popoldan. Če bom še dolgo odlašala z delom, potem ne bo ravno najboljše.

Usedla sem se za mizo in pozabila na to, da so mi pisala, ki sem jih neuspešno iskala, vzelo dobre pol ure. Sedaj moram to nadoknaditi in samo upam, da mi bo uspelo. Na hitro se preračunala čas, ki ga potrebujem, da delo opravim in prvi rezultat je pokazal, da imam še vedno več kot dovolj časa, da vse to naredim pravočasno. 

Pozabljena pisala so bila na svojem mestu in vedela sem točno kje. Tega zagotovo ne bom pozabila, kar je zelo dobro. Jaz sem imela pa po petnajstih minutah že zelo oster fokus na delo, kar je bilo več kot odlično. 

Vsekakor se moram pa navaditi, da ne bom več zalagal pisala, ker jih nujno potrebujem in bi bilo resnično dobro, da takšnih neumnosti ne naredim več. Če imam več časa, da opravim delo, potem to niti ni noben problem. Če je pa tako, kot je danes, pa niso založena pisala, najboljši začetek delovnega dela.…