Sedaj se že kar nekaj let aktivno ukvarjam s košarko. Košarka pa je bila moja prva ljubezen, saj sem jo kar nekaj let treniral, sedaj pa se dvakrat na teden odpravim na rekreacijsko košarko, ki jo igramo v telovadnici v naši lokalni osnovni šoli. Nekaj časa nazaj, pa me je doletela poškodba ušesa, ko sem prodiral na koš, ter me je nasprotni branilec, nehote, vendar vseeno zelo močno, udaril v uho.

Takrat pa sem za nekaj časa povsem izgubil sluh v levemu ušesu, kar pa me je kar prestrašilo. Skozi čas pa sem nekaj sluha dobil nazaj, vendar moj sluh še zdaleč ni bil popoln v tistemu ušesu, tako da so me po vsej verjetnosti, čakali slušni aparati.

Zato pa sem se po nekaj časa vrnil k zdravniku, kjer sem mu rekel, da mi sluh več ne gre na bolje. Nato pa je opravil nekaj testov na mojemu levemu ušesu, da bi videl, ali bi bili slušni aparati potrebni za to mojo težavo. Izkazalo pa se je, da sem utrpel kar konkretno poškodbo bobniča, tako da se mi ta ne bi več zacelil do konca, tako da so bili tedaj res potrebni slušni aparati, oziroma slušni aparat v mojemu levemu ušesu.

Od začetka pa mi je bilo to kar zoprno, saj me je slušni aparat motil, vendar sem se nato skozi čas navadil na to. Vseeno pa sem bil vesel, da so mi lahko slušni aparati povrnili popoln sluh v levem ušesu, tako da je bilo vsaj to dobro.

Tako pa sem se po parih mesecih vrnil na parket, ter spet odigral igro košarke. Toliko časa pa sem rabil, ker me je bilo po temu nekoliko strah, vendar sem si rekel, da bom ta strah lahko premagal le tako, da se vrnem na parket in spet začnem početi, to kar tako rad počnem, kar pa je bila košarka.…