Ker sem izjemno pametna oseba, sem poleg gore stvari prinesla vse, le mizarsko orodje od očeta sem pozabila neznano kje. Pa ne le mizarsko orodje vse orodje sem pozabila nekje. In ko sem ravno začela sestavljati omaro, sem videla, da nimam nič od orodja. Še dobro, da sem sedaj v Ljubljani in so praktično vse trgovine pri roki. No orodje zal ni bilo tako zelo pri roki, je pa bilo. 

Najprej sem se odpravila po orodje, da lahko začnem sestavljati omaro. Vedela sem namreč, da če omare ne bom sestavila, ne bom imela prostora, da pospravim vse stvari. Tako sem imela nabasano sobo, da sem dobesedno igrala tetris po sobi, da sem vse sestavila v neko smiselno celoto. Nekje na sredini sem se resnično ustrašila, da morda mi niti ne bo uspelo vsega pospraviti v omare. Več škatel, kot sem izpraznila, več je bilo stvari. Po svoje še dobro, da nisem prinesla mizarsko orodje od očeta, ker ne vem, kam bi ga dala. Vem, da nekje je in da se bo zagotovo pojavilo, ampak ta hip mi je popolnoma v redu, da je nekje drugje. 

Omare so se sestavljale in škatle praznile, še nekaj vreč sem nabrala s stvarmi, ki jih ne potrebujem, kar je bilo odlično. Bolje, da končno izpraznim vse kar ne potrebujem in končno vem točno za vsako stvar, ki jo imam in potrebujem. Najhujši je občutek, ko ne vem več, kaj imam, zlasti če vem, da je to takšna stvar, ki jo moram še urediti. Dobro mizarsko orodje je nekje drugje ta hip in ne vem točno kje. Ampak to niti ni toliko pomembno, saj vem, da se bo pravi čas pojavila tam, kjer ga bom potrebovala. Kar se pa ostalega orodja tiče, je bil pa tudi skrajni čas, da sem kupila boljšega, saj je bilo tisto res že zelo staro in grdo in niti ni bilo moje. Ko se bo mizarsko orodje našlo, bom pa tudi ostalo orodje vrnila očetu, ker j v resnici tudi tisto njegovo. …