Uživanje na kavču in gledanje televizije. Gledamo film, ki smo ga do zdaj pogledali samo dvajset krat.

Pa nič zato, užitek je važen. Včasih je to tudi ležanje. Tam nekje na polici zazvoni telefon. pa kdo je zdaj ob tej uri, pomislim. Prijatelj Franci, začudeno zamrmram sam pri sebi. Ko preneham s pogovorom me moja princeska vpraša po vsebini. Nič posebnega, prosil je za prevoz do bolnišnice pojutrišnjem. Opravljena bo samoplačniška kolonoskopija, so mu našli sledi krvi v blatu pri zadnji kontroli programa Svit. Pa je najprej probal po normalni poti, z napotnico.

Ne moreš verjet, čakalna doba najmanj dva mesece in več. Zato samoplačniška kolonoskopija, kjer si na vrsti v nekaj dneh. Zanimivo, isti zdravniki, isti prostori, ista bolnica, pa dva meseca razlike. Nerazumljivo. Je pa res, da samoplačniška kolonoskopija v našem mestu ni možna, zato je prosil za pomoč, za prevoz. V službi naslednji dan javim, da me ne bo na delo. Vzamem dopust. Pri vožnji do bolnišnice, časa imava kakšno uro, odvisno od prometa, s Francijem prijetno klepetava.

Dotakneva se tudi nerazumljive teme zakaj samoplačniška kolonoskopija. Strah me je, je bil Francijev kratek a jedrnat odgovor. Ne upam čakat dva meseca, da pridem na vrsto, kaj če me med tem časom stisne in grem v nebesa, se kislo pošali, med tem, ko se nemirno preseda na prednjem sedežu. Bo treba na toaleto, tiho pove. Seveda, kje je moja pamet. Tip se je ja moral pošteno spraznit za ta poseg, to bodo še zadnji vzdihljaji njegove ta zadnje plati, ki je itak že prazna, samo še voda gre iz njega, zaradi napitkov, ki jih je moral spit zjutraj na tešče pred posegom. Francija pospremim do ordinacije, čisto bled je v obraz.

Pomežiknem mu in ga potrepljam po rami. Tukaj te počakam, še pripomnim. Ne bo mu lahka, ko bo za prst debela cevka lezla v njegovo zadnjično odprtino.…