Moja babica je pred kratkim dobila slušni aparat, česar se res ni veselila. Rekla je da je slušni aparat definitivno nekaj kar ni nikoli hotela imeti in res mi je bilo žal zanjo, ker sem jo videla kako je bila razočarana, ko je izvedela, da bo to potrebovala.

Želela sem jo nekako potolažit in ji obrazložit, da je to res potrebno in da se bo boljše počutila. Rekla sem ji tudi, da si res ne zasluži to, da se matra karkoli slišati, saj je potrebno okoli nje vedno nekaj povedati dvakrat. Seveda se je že večkrat počutila odveč, ker ni želela, da bi se ljudje ponavljali. Meni se je počasi res začela smiliti in jaz sem ji želela le najboljše. Rekla sem ji, da bom šla z njo k zdravniku in da ji bom stala ob strani do konca. Ko sva bile pri zdravniku je izvedela, da bi bilo res zelo dobro, da ima slušni aparat, sem videl, da ji je šlo malce na jok. Hotela sem jo na vsak način potolažiti. Pokazala sem ji nekaj fotografij in ko je ugotovila, da se to morda sploh ne bo videlo, se je malce potolažila. Kljub temu, da je imela kratke lase, smo ugotovili, da so slušni aparati danes že res zelo majhni in jih res ne opazimo. Končno se je malce pomirila in tako je tudi sprejela, da bo potrebovala slušni aparat. Ko ga je končno dobila in prvič preizkusila je ugotovila, da je to res nekaj najboljšega, saj je končno vse slišala in počutila se je res super, saj je videla, da se ljudje ne rabijo več ponavljati in vse je bilo tako kot včasih in še boljše. Bila sem res neizmerno ponosna nanjo in vesela zanjo, saj se je končno spet narisal nasmeh na njenem obrazu, ki ga že nekaj časa nisem videla. Bila je zelo vesela, da sem šla z njo in da sem ji stala ob strani. …